Avtorica v prispevku obravnava delovanje Bogumila Vošnjaka med prvo svetovno vojno, ko je kot neutruden član deloval v Jugoslovanskem odboru. S prispevkom skuša osvetliti ključne trenutke njegovega delovanja, saj je bil kot eden najbolj prepoznavnih Slovencev začetka 20. stoletja dolgo časa zamolčan v slovenskem zgodovinopisju. Ne le da je svet opozarjal na mali narod Slovencev, temveč je usodo slednjih zapečatil tudi kot edini slovenski podpisnik Krfske deklaracije julija 1917. Njegova prizadevnost ga je vodila v ZDA, kjer je rojake skušal pridobiti za jugoslovansko idejo, po vojni pa je bil kronan z mestom generalnega sekretarja delegacije Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Parizu in mestom izrednega poslanika v Pragi. Zatem dodeljene funkcije niso več imele tako velikega pomena in Vošnjak je po dokončnem odhodu v ZDA po drugi svetovni vojni nekako utonil v pozabo.