Druga svetovna vojna je v svoje kolesje potegnila vse dele slovenskega naroda, pred tem razdeljenega med štiri države. Velika večina Slovencev je v zmagi nad nacizmom in fašizmom videla ne le ohranitev narodovega obstoja, ampak tudi možnost bolj pravičnih meja s sosedi, mnogi, zlasti levica s komunisti na čelu, pa tudi možnost za socialne spremembe. Vzporedno z razvojem odpora so okupacijske oblasti stopnjevale nasilje tudi nad civilnim prebivalstvom. Hkrati pa so nasprotja med partizanskim in protipartizanskim taborom prerasla v kolaboracijo slednjih z italijanskim in nato nemškim okupatorjem. Tak razvoj je v Ljubljanski pokrajini vodil v državljansko vojno, ki se je razvijala v pogojih okupacije in hudega okupatorjevega terorja. Nasilje so izvajale vse v vojno vpletene strani.