Prispevek obravnava problematiko prenove slovenskih gradov v obdobju po drugi svetovni vojni s poudarkom
na obdobju po slovenski osamosvojitvi. Dotakne se klavrnega stanja gradov po drugi svetovni vojni in odnosa do
njih v socialističnem obdobju. Problematiko oriše z vidika arhitekta konservatorja, njegove vloge pri procesu
prenove ter odnosov z drugimi akterji pri prenovi gradov. S pojasnjevanjem okoliščin nekaterih konkretnih grajskih
prenov zadnjega obdobja in razpoložljivimi tehničnimi ukrepi skuša vse vpletene spodbuditi k nadaljevanju
procesa ohranitve tega dela slovenske kulturne dediščine.