Prispevek se ukvarja z motivom gradu v slovenski literaturi v »dolgem« 19. stoletju: od prvega zvezka
pesniškega zbornika Pisanice (1779) do romana Visoška kronika (1919). Pregled se začenja ob izteku baroka,
obravnava predvsem dela razsvetljenstva, romantike in realizma, ustavlja pa se pred moderno. Definiranih je pet
različnih načinov, s katerimi so slovenski pesniki in pisatelji omenjeni motiv umeščali v svoja dela: grad kot
sodobno prizorišče, zgodovinsko prizorišče, predmet kritike, nacionalni motiv in literarni simbol. Pokaže se, da so
podobo gradu bistveno določili historizem, ljudsko izročilo, liberalizem in nacionalizem.