Članek predstavlja razvoj grajskih kapel in različne oblike njihove umestitve v sklopu grajskega kompleksa.
Poudari njihovo vlogo v obdobju protestantizma in protireformacije, ko so nudile zatočišča predikantom in kasneje
omogočale rekatolizacijo plemstva. Arhitekturno-umetnostni razcvet so doživele v baročni dobi. Nekateri plemiči so
postavili tudi votivne in pokopališke grajske kapele. V grajskih kapelah so pastoralno dejavnost opravljali grajski
duhovniki — sacelani, ki so bili tudi domači učitelji. V 18. in 19. stoletju so bile grajske kapele vključene v župnijsko
pastoralno dejavnost, v 19. in 20. stoletju pa so delile usodo gradov in dvorcev. Posebno vlogo je cerkvena in svetna
fevdalna gosposka v vlogi patronov odigrala v življenju Cerkve na Slovenskem vse do začetka druge svetovne
vojne. Njen vpliv seje odražal v cerkvenem kadrovanju in upravljanju cerkvenega premoženja.