Usoda je bila gradovom na Slovenskem po razpadu Avstro-Ogrske večinoma nenaklonjena. Zlasti med drugo
svetovno vojno in po njej je bilo veliko grajskih stavb uničenih ali namenjenih za nove, praviloma neprimerne
dejavnosti. Tudi različne stroke so se gradovom večinoma izogibale. Kljub določenim poskusom sistematičnega
raziskovanja gradov v začetku 20. stoletja je do večjega preboja na tem področju prišlo šele v povojnem obdobju z
raziskavami Ivana Komelja. Narejeni so bili prvi koraki k spoznanju, da zahteva preučevanje grajske arhitekture
poseben metodološki pristop. Tako so bili ustvarjeni tudi prvi zametki nove stroke, kastelologije. V zvezi s tem so se
povečala tudi prizadevanja za ohranitev grajske arhitekture, kipa zelo pogosto niso obrodila želenih sadov. Po letu
1990 se je stanje na področju ohranjanja gradov delno izboljšalo (kar nekaj gradov je bilo popolnoma obnovljenih),
delno pa poslabšalo, saj so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev mnoge grajske stavbe dokončno propadle.