Zofka Kveder (1878-1926) je prva slovenska pisateljica, ki se je preživljala s pisanjem leposlovja, publicističnih člankov, gledaliških kritik, prevajanjem in urednikovanjem. Že v zgodnji mladosti je zapustila dom in s šestnajstimi leti zaslužila svojo prvo plačo na geodetskem uradu v Kočevju. Vse življenje se je zavzemala za finančno neodvisnost žensk, v kateri je videla izhodišče za žensko emancipacijo. Njeni ženski liki so delavke v tovarnah, poštne uradnice, prodajalke, učiteljice in umetnice. Pisateljica je občutljivo prikazala njihove stiske, ki izvirajo iz vsakdanjega boja za preživetje, a tudi redke trenutke sreče in zadovoljstva ob samostojnosti. Ob tem je tematizirala družbeni položaj zaposlenih žensk ter njihove možnosti za združevanje poklicnega in družinskega življenja. V publicističnih besedilih je kritično opozarjala na to, da ženske za enako delo niso enako plačane kot moški, pisala je o poklicnih boleznih, težkih delovnih pogojih tovarniških delavk, možnostih širitve njihovega duhovnega in kulturnega obzorja ter celo o tem, da bi morale dobiti nadomestilo v času bolezni. Zofka Kveder je z liki zaposlenih žensk vnesla v slovensko književnost nove podobe ženskosti, v publicistični diskurz pa je prispevala dragoceno izkušnjo socialno čuteče in kritične opazovalke razmer na delovnem trgu v obdobju od konca 19. stoletja do velike vojne.