Člani vordernberškega rudarskega združenja –
šlo je za skupino štirinajstih lastnikov železarskih
obratov južno od Präbichla na Zgornjem
Štajerskem – so v letih 1766 do 1771 sodelovali
pri izkoriščanju nahajališč železove rude na
Pohorju in Kozjaku. Kot partnerja sta nastopala
kartuzija Žiče, nato pa benediktinski samostan
sv. Pavla v Labotski dolini. Z udeležbo pri
rudarjenju so si člani rudarskega združenja
zagotovili vpliv. Kljub v kratkem času izdelanim
načrtom pa ni bila nikoli zgrajena topilnica za
predelavo odkopane rude. Kakor hitro se je
izkoriščanje železove rude izkazalo za nerentabilno,
so se člani rudarskega združenja umaknili.
Samostane je prizadela kriza zemljiških
gospostev in so zato iskali nove vire prihodkov.
V razcvetu rudarstva so videli možnosti za
obetavne investicije.