Zajetje in zasužnjevanje Benečanov in Osmanov
ter posledično njihovo reševanje iz suženjstva,
prek vzajemne izmenjave, restitucije ali odkupa,
je bilo v 16. stoletju, pa tudi v celotnem
zgodnjem novem veku na območju vzhodnega
Jadrana velikega pomena. Tovrstni stiki so predstavljali
pomemben del tamkajšnjih beneškoosmanskih
odnosov in bistveno prispevali k
vzpostavljanju novih povezav med prebivalci
obeh strani