Z ustanovitvijo Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje (Institut für Österreichische Geschichtsforschung) v sicer tudi za irski akademski svet spomina vrednemu letu 1854 – direktor Inštituta Karl Brunner je s tem v zvezi spomnil na z 20. oktobrom 1854 datirano lastnoročno »najvišjo odločitev« cesarja Franca Jožefa – je nastala zunajuniverzitetna, četudi prek osebja z dunajsko Univerzo tesno povezana prvorazredna znanstvena izobraževalna ustanova. Dunaj je tako postal središče t.i. pomožnih zgodovinskih ved, torej uporabnih metod kritike zgodovinskih virov (prim. k temu tudi Georg Scheibelreiter, v: MIÖG Ergänzungsband 53, 2009, str. 311–322). Čeprav se dunajski Inštitut, ki je v 20. stoletju doživel nekaj preimenovanj, ni izognil političnim vplivom (kar je razvidno tudi iz monografije Manfreda Stoya: Das Österreichische Institut für Geschichtsforschung 1929–1945, MIÖG Ergänzungsband 50, 2007), je utrdil in izgradil svoj velik znanstveni ugled. Da je mogoče pričakovati to reputacijo tudi v prihodnje, je bilo pokazano leta 2004 ob praznovanju njegove 150-letnice. V okviru predavanj in simpozijev so predstavili gostje in člani Inštituta tako strokovnemu občinstvu kot tudi širšemu krogu zainteresiranih aktualne raziskovalne teme.