Vprašanje »zgodovinskega razvoja slovenske severne meje«, ki bi ga mogli imenovati za srednji vek razmerje med Karantanci in Bavarci, za novi vek po letu 1500 pa razmerje med Slovenci in Nemci, je bilo gotovo od nekdaj osrednje - kar travmatično - vprašanje razmišljanja o slovenski zgodovini. Zlasti velja to, odkar se je v pogojih moderne germanizacije od srede 19. stoletja naprej — zelo neupravičeno — začel uveljavljati zgodovinski mit o idejni enakosti srednjeveške in moderne germanizacije. Izražal se je v prepričevanju, da naj bi šlo že v srednjem veku za vsaj podobno namerno asimilacijo slovenskega prebivalstva s stališča premoči oblasti in seveda tudi z družbenim in gospodarskim pritiskom, torej za asimilacijo, ki so se ji Slovenci vse bolj zavestno upirali (po pričevanjih svojih slovničarjev Marka Pohlina 1769 in Ožbalta Gutsmanna 17771 vsaj od konca 18. stoletja naprej. Ob ideološki uveri svobodomiselne publicistike (še povečane s kulturnim bojem v prvih desetletjih našega stoletja)o odločilnem vplivu nasilnega širjenja krščanstva »s križem in mečem« na hitro in nasilno germanizacijo se je ta uvera še zaostrila. V resnici gre za dva različna zgodovinska procesa, združena po svojem rezultatu (bistvenem zmanjšanju starokarantanskega prostora), toda bistveno različna po svojem značaju: v srednjem veku gre za priroden izraz gospodarskega razvoja — postopnega oblikovanja ali celo nastajanja kulturne podeželske pokrajine z naseljevanjem in množitvijo ter medsebojnim vplivom kmečkega prebivalstva različnega izvora. V 19. in 20. stoletju pa je šlo res za postopno vse bolj zavesten asimilacijski pritisk na slovensko prebivalstvo s stališča premoči oblasti (po 1890 zlasti tudi s pomočjo nove šole), po 1920 za kršenja mednarodnih obveznosti glede varstva manjšin in celo za nasilen pritisk (zlasti v desetletju po plebiscitu in v dobi hitlerjevske Nemčije, ki je posegla po pravih genocidnih metodah vse do nasilnega izseljevanja avtohtonega prebivalstva).