Bilo je in ne bo več!

Pred vojsko smo bili Slovenci na Koroškem veliki trpini. Nemci so držali gajžlo, mi pa smo vlekli kakor črna živina. Druge pravice nismo imeli kakor davke plačevati, vojake služiti in molčati. Nismo imeli ne slovenskih šol, ne učiteljev, ne uradnikov, povsod so sedeli na imenitnih mestih Nemci, večinoma privandranci, ki so Slovence domačine zaničevali in si mislili, da je Bog ustvaril svet in ljudi samo za uradnike. Ali vse to je bil samo še-le pot od Poncija do Pilata. Pravi križev pot se je začel za nas z izbruhom vojske, katero so začeli Nemci tako peklensko hudobno in v kateri so tudi nas na smrt obsodili!

Moški od 18. do 50. leta so morali na fronto, kjer je tulila in grmela smrt in je zijala velika dolga, črna jama, nikoli polna. Nemci in njihovi prijatelji pa so doma prodajali patrijotizem, vpili „durchhalten bis zum Endsieg“, alles zahlen die Feinde, Deutschland über alles, zeichnet Kriegsanleihe“ i.t.d. Pri tem pa so neusmiljeno praznili naše hleve, rekvirirali žito, jajca, mleko, volno, zapirali mline in dajali „Brotkarte“, Tabak-, Kleider-, Fett-, Zucker-, Mehl-, Seifen-, Kohlen­ karte i.t.d. Nas pa so gonili ven, tja, kjer je bil jok in stok in škripanje z zobmi.