Avtorica analizira odnos med obstoječo oblastjo in porajajočo se opozicijo oziroma alternativo
od izida 57. številke Nove revije (februar 1987) do prvih svobodnih in demokratičnih
volitev (april 1990). Dogodkov, ki so kazali na klasični rivalski odnos med oblastjo in opozicijo
je bilo precej, od procesa proti četverici do pisanja dokumentov o tem, kaj Slovenci hočemo
(deklaracije). Začetek pa so bila brez dvoma ustavna dopolnila k zvezni ustavi, ki so se jim je
zoperstavili predvsem predstavniki kulturne. Alternativa, nato pa organizirana opozicija
(strankarsko organizirana) je postala zakonit igralec na polju političnega šele jeseni 1989, ko je
partija sestopila z oblasti, in je kljub v veliki meri neenakim pogojem v predvolilnem boju
(mediji, finance, organiziranost) z odločnim zagovarjanjem slovenske samostojnosti demokratične
volitve tudi dobila.