Avtor analitično predstavlja začetke političnega sistema socialistične demokracije, ki je bil
značilen za večji del obstoja Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Predstavlja bistvene poteze
vpeljave tega političnega sistema, ki je bil v svetu nekaj posebnega in je obstajal le v Jugoslaviji.
Pojasnjuje, kaj je bila socialistična demokracija (njena načela), na katerih osnovah je temeljila,
zakaj je bila uvedena ter kdaj in kako. Vodilo socialistične demokracije je bila marksistična
misel o odmiranju (ukinjanju) države kot sredstva razrednega nasilja. Država naj bi po mnenju
jugoslovanskih vodilnih politikov zaradi svojega obsežnega in vsemogočnega državnega aparata
postajala premočna, kar se je po njihovem mnenju zgodilo v Sovjetski zvezi. Zato so tudi na
teoretičnem področju nasprotovali Stalinu in se odločili za popolnoma nasproten pogled na
državo in njeno vlogo. Prvo področje ukinjanja države so videli v gospodarstvu, zato so se na
temelju Marxove misli o »asociaciji neposrednih proizvajalcev« odločili za uvedbo delavskega
samoupravljanja, tj. za možnost sodelovanja zaposlenih v državnih tovarnah, da ti prek svojih
izvoljenih predstavnikov sodelujejo pri upravljanju (vodenju) tovarn. Drugo področje zmanjševanja
vloge in moči države pa so videli v krepitvi lokalne samouprave. Na teh temeljih se je
razvil politični sistem socialistične demokracije, v katerem je bilo poudarjeno razredno načelo.
Oblast je pripadala delovnemu ljudstvu.