Avtor analitično predstavlja začetke političnega sistema socialistične demokracije, ki je bil značilen za večji del obstoja Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Predstavlja bistvene poteze vpeljave tega političnega sistema, ki je bil v svetu nekaj posebnega in je obstajal le v Jugoslaviji. Pojasnjuje, kaj je bila socialistična demokracija (njena načela), na katerih osnovah je temeljila, zakaj je bila uvedena ter kdaj in kako. Vodilo socialistične demokracije je bila marksistična misel o odmiranju (ukinjanju) države kot sredstva razrednega nasilja. Država naj bi po mnenju jugoslovanskih vodilnih politikov zaradi svojega obsežnega in vsemogočnega državnega aparata postajala premočna, kar se je po njihovem mnenju zgodilo v Sovjetski zvezi. Zato so tudi na teoretičnem področju nasprotovali Stalinu in se odločili za popolnoma nasproten pogled na državo in njeno vlogo. Prvo področje ukinjanja države so videli v gospodarstvu, zato so se na temelju Marxove misli o »asociaciji neposrednih proizvajalcev« odločili za uvedbo delavskega samoupravljanja, tj. za možnost sodelovanja zaposlenih v državnih tovarnah, da ti prek svojih izvoljenih predstavnikov sodelujejo pri upravljanju (vodenju) tovarn. Drugo področje zmanjševanja vloge in moči države pa so videli v krepitvi lokalne samouprave. Na teh temeljih se je razvil politični sistem socialistične demokracije, v katerem je bilo poudarjeno razredno načelo. Oblast je pripadala delovnemu ljudstvu.