Po najostrejšem zunajsodnem obračunu z okupatorjem in njegovimi sodelavci se množični poboji v Sloveniji končajo, na njihovo mesto pa kot glavno orodje represije vstopijo sodišča. Sprva pred vojaškimi sodišči, nato pred Sodiščem narodne časti in od srede septembra 1945 še pred rednimi sodišči so se zvrstili številni sovražniki nove ljudske oblasti. Temeljni namen političnih sodnih procesov je bil v obračunu z narodnimi izdajalci, s politiki nekdanjih režimov, z razrednimi nasprotniki in ideološkimi nasprotniki tako zunaj fronte in partije kot znotraj nje. OZNA je bila, kot pomemben člen novega represivnega aparata izključno pristojna za aretacije in preiskave v primeru suma političnih kaznivih dejanj. Ena izmed njenih funkcij je bila organizacija široke obveščevalne mreže in spremljanje »utripa« javnosti. Z razpredeno mrežo informatorjev, konec leta 1950 je bilo registriranih že 24.000 njihovih sodelavcev, se je oblast zažrla v vse pore družbe, jo s tem nadzirala, in tako usmerjala dinamiko kolektivne mentalitete. Iz poročil je razvidno, da so bili agenti ljudje raznovrstnih profilov, navzoči domala povsod. Od toplih domov, mestnih trgov, vaških gostiln, podjetij, šol, fakultet, kulturnih ustanov do policije, vojske, ministrstev in drugih institucij. Komentarji javnosti ob Nagodetovem procesu nam ponujajo zanimiv vpogled v miselni svet navadnih ljudi. Iz njih lahko razberemo, kaj je oblast zanimalo in kako so ljudje razmišljali.