Avtor v prispevku obravnava oblikovanje medvojne strategije med političnimi dejavniki po
okupaciji in razkosanju slovenskega ozemlja ter njihovo nepripravljenost za skupen nastop. Po
22. juniju 1941 so bile vse slovenske politične skupine postavljene pred nove izzive in prisiljene k
(pre)oblikovanju svoje strategije. Prišlo je do novega vzpostavljanja političnih razmerij, pri
čemer sta se postopoma izoblikovala dva pogleda, od katerih je eden zagovarjal pasivnost
(vodstva predvojnih legalnih strank), medtem ko je drugi vzpodbujal k aktivni drži (različne
heterogene opozicijske skupine) ter je menil, da se mora predvojna strankarska elita umakniti iz
političnega življenja. V razmerah po okupaciji so se najbolj znašli slovenski komunisti s svojo
strategijo, ki je temeljila na oboroženem odporu proti okupatorju, ter postali zmagovalci začetnega
pozicioniranja sil. Začetni preskok iz maloštevilne ilegalne stranke v množično odporniško
gibanje organizirano v Osvobodilni fronti, je predstavljal pomemben korak k povojnemu prevzemu
oblasti, čeprav se je njegova strategija izoblikovala postopoma.