Vsi, ki znanstveno–raziskovalno in publicistično
delo dr. Bojana Godeše, znanstvenega svetnika na Inštitutu
za novejšo zgodovino spremljamo že dlje časa,
vsaj od njegove prve monografije o slovenski inteligenci
v viharju druge svetovne vojne naprej, nismo spregledali
njegovega raziskovalnega interesa, ki je v zadnjih letih
veljal tudi in predvsem položaju ter vlogi slovenskega katoliškega
tabora neposredno pred okupacijo. Zato je bilo
pričakovati in si želeti, da bodo izsledki poglobljenega
študija te problematike slej ko prej luč sveta ugledali
v zaokroženi celoti. Ko govorimo o problematiki, ne
mislimo zgolj na določeno vsebino, temveč tudi na njeno
dejansko problematičnost, ki jo v kontekstu širšega
(pred in po)vojnega obdobja uvršča med najtežavnejša
poglavja slovenske zgodovine, katerih dediščina in zapuščina
še vedno odmevata tako na političnem in medijskem
terenu kot hodnikih in labirintih slovenskega
zgodovinopisja. Ter vedno znova zastavljata vprašanje,
kdaj bo napočil čas, ko bo na razmere, v katerih se je ob
izbruhu druge svetovne vojne in še posebej okupacije
znašel slovenski narod in njegova politična elita, mogoče
pogledati izven čustveno nabite bipolarne kulturne,
politične in znanstvene optike, ki v pogosto povsem
nekritičnem in neobjektivnem vrednotenju idealizira
»svojo« in demonizira »nasprotno« stran. Tako tiste,
pred letom 1991 prevladujoče, danes pa čedalje šibkejše
in v profesionalnih krogih dejansko že presežene,
ki v odnosu do slovenskega političnega katolicizma ne
uspe obiti ideološko konotiranih dogmatskih oznak
o protinarodnemu klerofašističnemu hlapčevstvu in
izdajalstvu. Kot one druge, ki v revizionistični vnemi
po letu 1991 (še prej pa v emigrantskih krogih), vse
antikomuniste zgolj zaradi njihovega antikomunizma
(ali celo antilevičarstva) avtomatično uvršča med protifašiste
in demokrate, ob tem pa prostodušno relativizira,
marginalizira ali celo miži pred tistimi dejstvi, ki taisto
podobo osvetljujejo v drugačni luči.