jezikovnih / narodnostnih usmeritev je oblikovala dinamičen razvoj učiteljskih društev in njihovih glasil
(Učiteljski tovariš, Popotnik, Slovenski učitelj, Laibacher Schulzeitung). Šolsko časopisje je bilo v svoji
različnosti in politični bojevitosti bolj polemično do drugače mislečih rojakov kot npr. do nemško usmerjenih
učiteljskih organizacij. V tej različnosti pa so se učiteljska društva in njihove zveze tudi povezovale kdaj na
regionalni ali državni osnovi (v avstrijski polovici v Avstro-Ogrski, drugič pa na idejni in/ali jezikovni
sorodnosti. Že zaradi imena je zanimivo je oblikovanje Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva (v
Ljubljani 1889).
Zavzemanje za vseslovansko povezovanje je bilo živo že pred prvo svetovno vojno tako med
učiteljskimi društvi liberalne (Zaveza) kot katoliške usmeritve (Slomškova zveza), ki pa so jim bili blizu tudi
aktivnosti nemških katoliških učiteljskih društev. Razvoj slovenskega učiteljstva po prvi svetovni vojni je v
okviru nove jugoslovanske države zaznamoval na eni strani odnos do slovenstva in jugoslovanstva, na drugi
strani pa polarizacija med liberalizmom in političnim katolicizmom. Ob tem je bilo slovensko učiteljstvo po letu
1926 večinoma organizirano v slovenskem delu skupne jugoslovanske učiteljske organizacije (UJU/JUU,
sekcija v Ljubljani) ter bolj odprto tudi za mednarodno povezovanje in sodelovanje kot za internacionalizem.
Izkušnja slovenskega šolstva in učiteljstva v ostalih treh sosednih državah (Italija, Avstrija, Madžarska), kjer je
po 1918 kar tretjina Slovencev živela kot nepriznana narodna skupnost, je bilo tragična in v znaku nestrpnosti,
ki je zaznamovala čas med obema vojnama.