Med 2. svetovno vojno je na Primorskem, posebej še na Goriškem, sicer ne številčno močna, vendar ugledna skupina pripadnikov katoliškega političnega tabora, ki je ilegalno delovala že pod fašistično diktaturo v tridesetih letih, odklanjala taktično kolaboracijo vrha Slovenske ljudske stranke v Ljubljanski pokrajini ter seveda tudi organizacijo protipartizanskih vaških straž na Primorskem. Po drugi strani ta "goriška sredina" ni mogla aktivno sodelovati z Osvobodilno fronto ter partizani, ker sta jo pri tem motila monopolna vloga komunistične partije ter odločitev za takojšnji oboroženi odpor. Zavzemala se je za strpen odnos do vseh slovenskih subjektov ter za združeno Slovenijo v okviru demokratične in federativne kraljevine Jugoslavije.