Različne zgodovinske usmeritve se v osnovi razlikujejo
predvsem po tem, da ene zagovarjajo zgodovino kot pripoved,
zgodovino dogodkov in posameznikov, druge pa zgodovino
struktur oz. dolgega trajanja. V prispevku je pozornost
namenjena predvsem obratu k ovrednotenju naracije v
zgodovinopisju oz. t. i. lingvističnemu obratu, ki ga je proizvedlo
narativno zgodovinopisje. K njemu je med drugim
prispevala tudi ustna zgodovina, ki se je razvila v 70. letih
20. stoletja. Z zgodovino marginalnih družbenih slojev pa
je v 80. letih 20. stoletja odprla nekatera metodološka vprašanja,
ki so ustni zgodovini pripomogla k afirmaciji znotraj
zgodovinske stroke.