Smernice gibanja proti alkoholizmu – »človeški kugi« – s
posebnim ozirom na mladino so bile na Slovenskem v teoriji
in praksi začrtane šele v začetku 20. stoletja. Vzgojitelji
mladine so verjeli, da t. i. novo dobo v smislu produktivnega
življenja lahko gradijo le zdravi ljudje in nikakor ne odvisniki
od sveta deviacij in nemorale – pivci alkoholnih pijač
ali pijanci –, zato so napovedali boj alkoholu. Po končani
prvi svetovni vojni so vzgojiteljem z ukazi in okrožnicami
na pomoč priskočili tudi organi oblasti, ki so se zavzemali
za aktivno sodelovanje učiteljev in katehetov v boju proti
alkoholizmu med mladimi. Na otroke in mladino so želeli
vplivati v šoli (s poukom o alkoholizmu in njegovih grozovitih
posledicah) in tudi izven nje (z organiziranjem društev
šolarjev in dijakov abstinentov). Raziskave v desetletju pred
drugo svetovno vojno pa so pokazale, da pri »treznostnem«
delu ni treba le zasledovati in raziskovati vpliv alkohola na
duševno in telesno zdravje, temveč je za odpravo oziroma
zmanjšanje obravnavanega problema potrebna korenita
sprememba gospodarskega in socialnega sistema. Raziskave
so nadalje pokazale, da so v organizaciji zaščite mladine pred
alkoholizmom dolžni delovati tako šole, mladinske zaščitne
ustanove ter razna društva kot tudi država, banovina in občine.
Pri tem so v ospredje postavljali zgled staršev, ki je bil,
žal, vse prevečkrat negativen.