V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je na Slovenskem
razvil stereotip o strupenem in škodljivem šmarničnem vinu,
ki naj bi zaradi vsebnosti metilnega alkohola povzročalo norost,
slepoto, neracionalno vedenje in agresivnost. Stereotip so
razvijali in ohranjali nekateri članki predvsem v vinogradniškem
časopisju, v boj proti šmarnici pa je stopila tudi oblast. S
številnimi ukrepi in odredbami je že v 20-ih letih začela omejevati
pridelavo in prodajo šmarnice in ostalih samorodnih
trtnih vrst ter njihovega vina. S temi aktivnostmi je nadaljevala
vse do začetka 2. svetovne vojne, o čemer lepo pričajo
tudi zapisniki sej banskega sveta Dravske banovine, na katerih
so se kresala mnenja o tem, kakšni naj ti ukrepi bodo ter ali
so sploh potrebni. Predvsem predstavniki tistih okrajev, kjer
je bilo šmarnice največ, so banovinskim ukrepom sprva nasprotovali,
nato pa jim je ob banovi nepopustljivosti verjetno
postalo jasno, da jim nima več smisla ugovarjati, zato je moč
njihovega nasprotovanja postopoma pojenjala. Stereotip o
škodljivi šmarnici se je tako v slovenski družbi uspešno razvil
in uveljavil, šele kasneje, ko so z analizami vzorcev dokazali,
da šmarnično vino pravzaprav vsebuje le majhne količine metilnega
alkohola, pa je postalo jasno, da je resnična nevarnost
šmarnice pravzaprav izvirala od drugod. Zanjo ni bil odgovoren
metilni alkohol, pač pa konkurenca, ki jo je ta vrsta vina
predstavljala kvalitetnim vrstam, ki so se v času po prvi svetovni
vojni znašla v veliki prodajni krizi.