Članek obravnava obnavljanje diplomatskih stikov med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Svetim sedežem v šestdesetih letih 20. stoletja, nakaže vzroke, ki so privedli do pogovorov med obema stranema, in predstavi težave, ki so se pojavljale v času pogovorov. Glavni del razprave je namenjen diplomatskim pogajanjem v letih 1964-1966, kjer je v ospredju predvsem lista postavljenih zahtev obeh strani. Pogajanja so bila težavna, saj sta obe strani postavili zahteve, ki so zadevale njuni notranji ureditvi. V pogajanjih se jasno kaže popuščanje vatikanske strani z željo, da bi prišlo do končnega dogovora. Rezultat pogajanj - protokol - je bil v primerjavi z razsežnostjo pogovorov zelo skromen. Slovensko časopisje je sprejem protokola razglašalo za uspeh jugoslovanske diplomacije, emigranti pa so se nanj ostro odzvali. Sprememb, ki naj bi jih prinesel protokol, je bilo tako malo, da ni mogoče govoriti o beograjskem protokolu kot o pomembni prelomnici v odnosu med Cerkvijo in državo.