Za varovanje koristi mladoletnih otrok brez očetovega oziroma starševskega varstva se je že v preteklosti
oblikoval institut varuštva. Rimljani so v več kot tisoč letih, skladno z napredkom družbenoekonomskih odnosov
varuštvo izpopolnili, rimsko pravo pa je pozneje s pomočjo srednjeveške znanosti zaznamovalo razvoj
tega instituta v celotni Evropi. Tako lahko štejemo večji del sodobne ureditve varovanja koristi mladoletnih
otrok, ki so brez varstva staršev, za rezultat recepcije rimskega prava. Kot nazoren primer zgodnje recepcije
prispevek analizira določila o varuštvu v Izolskem statutu (1360).