Besedilo obravnava začetke političnega razvoja prve jugoslovanske države z vidika parlamentarizma in volilne zakonodaje. Marca 1919 je začelo delovati Začasno narodno predstavništvo, ki je bilo konstituirano z odlokom, saj zaradi izrednih (in kaotičnih) razmer, ki so vladale v državi po svetovni vojni, volitev ni bilo mogoče izpeljati. Po letu in pol delovanja je Začasno narodno predstavništvo sprejelo Zakon o volitvah narodnih poslancev za ustavotvorno skupščino kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Volilna zakonodaja, ki je skozi dvajseta leta doživela še nekaj sprememb, je imela določene posebnosti, med katerimi besedilo obravnava volilno pravico, način razdeljevanja mandatov ter način glasovanja. Volitve v ustavodajno skupščino 28. novembra 1920 so bile prvi preizkus volilne zakonodaje in volilne politične kulture v državi. Izkazalo se je, da ima volilna zakonodaja mnogo pomankljivosti, zaradi katerih so bile pri volitvah favorizirane močnejše stranke. Dobile so sorazmerno več mandatov v narodni skupščini, kot je bil njihov volilni uspeh. Pa tudi predvolilni boj se je tako na ravni države, kot tudi ožje v Sloveniji, pokazal kot arena ostrega in neusmiljenega političnega boja med tradicionalnimi političnimi tabori. V besedilu so orisane posebnosti tega boja med liberalnim in katoliškim taborom.