Prispevek predstavlja delovanje cehov v Prekmurju v stoletju, ki najizraziteje poustvarja obdobje
njihovega največjega razcveta v tamkajšnjem prostoru, tj. 18. stoletje oz. predvsem čas Marije Terezije
(1740–1780). Poudarjeni so razlogi za njihovo izoblikovanje, razne funkcije, ki se zrcalijo iz cehovskih
pravil in pomen ustanovne listine kot najvišjega obrtnega privilegija. Osrednja pozornost je namenjena
njihovi razprostranjenosti ter pravilom in obvezujočim prisegam ob vstopu v ceh, ki so s svojo markantnostjo
prispevale svoj delček k dediščini krajevne zgodovine Prekmurja. Da se je marsikaj iz njihove
tradicije ohranilo vse do danes, med drugim potrjuje tudi delovanje nekaterih cehovskih združenj še v
današnjem času.