Prispevek obravnava vlogo Slovenije in Slovencev v srednjeevropskih integracijskih načrtih med letoma 1918 in 1945. Kljub velikemu številu različnih srednjeevropskih načrtov v tej dobi, so ti prišli v ospredje šele z začetkom druge svetovne vojne, ko je v zahodnoevropskih strokovnih krogih na podlagi historičnega revizionizma prevladalo mnenje, da predstavlja podonavska federacija najprimernejšo rešitev srednjeevropskega vprašanja. Kot odgovor na zamisli o ustanovitvi podonavske federacije, kjer bi imela osrednjo vlogo Avstrija, sta se pojavila v slovenskem katoliškem taboru dva srednjeevropska predloga rešitve slovenskega državnopravnega položaja. Vodstvo SLS je podpiralo načrt samostojne slovenske države v zaledju Trsta pod mednarodnmim nadzorom, duhovnik in vodja študentske organizacije "Straža" Lambert Ehrlich pa se je zavzemal za Intermarij, ki bi povezoval v konfederaciji slovanske narode med Baltikom, Jadranom in Egejem. Zahodnoevropski načrti o preureditvi Srednje Evrope se niso uresničili, zato sta tudi slovenski srednjeevropski zamisli izgubili svoj pomen.