Avtor analizira in ovrednoti potopis Paola Santonina, kanclerja kurije oglejskega patriarhata, ki je v letih 1486 in 1487 spremljal oglejskega vizitatorja, škofa Pietra iz Caorleja, po ozemlju patriarhata na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Ti v latinščini spisani dnevniki - poleg teh dveh obstaja še en iz leta 1485, ki je nastal na potovanju po Koroškem - so prvovrsten zgodovinski vir o življenju in gmotni kulturi slovenskih krajev v iztekajočem se srednjem veku, zaradi raznovrstnih poudarkov - karakterizacije ljudi, njihovih običajev, prebivališč, oblačil, prehrane itd. - pa jim gre tudi izjemno mesto v okviru evropske potopisne literature tega časa. Pri analizi avtor upošteva možnosti in omejitve, ki jih daje takratna jezikovna raba, in jo metodološko opredeli.