Avtor obravnava delo Karla Kovača (1880-1917), rojenega v Ljubljani,
ki je po študiju zgodovine v Gradcu in Innsbrucku ter arhivskem študiju
v Rimu, od leta 1911 do 1914 načeloval dubrovniškemu arhivu ter v
kratkem obdobju poleg vzornega arhivskega strokovnega dela objavil
številne arhivske vire in zgodovinske študije, vezane zlasti na zgodovino
srednjeveškega Dubrovnika, delno pa tudi na južnoslovansko zgodovino.