Po obsegu in vsebini sicer skromni dokumenti oziroma njihovi deli predstavljajo razmeroma pestro paleto zvrsti uradnih zapisov v slovenščini, ki poleg tega za tako zgodnji čas doslej večinoma še niso bili evidentirani. Po vsej verjetnosti gre za najzgodnejši primer slovensko pisanega zastavnega pisma (1620), za zaznamek o prvem in edinem znanem slovenskem urbarju (1625-1629), nadalje za pogodbo o prodaji in nakupu podložniške posesti (1667), ki se vsebinsko navezuje na že objavljeno najstarejšo znano slovensko podložniško listino (1625), ter za dva najzgodnejša slovenska opisa deželskosodnih meja (1655 in malo po 1661). Poleg umestitve predstavljenih besedil v kontekst zvrstno enakih in sorodnih slovensko pisanih dokumentov je poseben poudarek namenjen okoliščinam njihovega nastanka. Izbiro slovenščine so praviloma narekovale izključno praktične potrebe, v okoljih razvitejšega slovenskega pismenstva, kakršna sta bila Bela krajina in gospostvo Bled/Veldes, pa je šlo tudi za subjektivni dejavnik. V slovenščini pisani urbar gospostva Gradac v Beli krajini se je, denimo, mogel zgledovati po hrvaško pisanih urbarjih v soseščini, medtem ko sta bili pogodbi o nakupu in prodaji iz blejske gospoščinske pisarne, v tem času v slovenskem prostoru prav tako izjemna primera, bržkone izdani v domačem jeziku na izrecno željo podložnika, kije očitno znal brati slovensko.