Vsi predstavljeni slovensko pisani dokumenti, razen enega iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, so shranjeni v dveh zbirkah in dveh fondih osrednjega državnega arhiva. Z vsebinskega in oblikovnega stališča velja poudariti naslednje posebnosti. Tri sodne prisege niso toliko zanimive po vsebini kolikor po tem, kdo prisega oziroma pred katero sodno instanco. Tako srečamo prisego treh deželnih svobodnikov o vsebini ustne oporoke soproge njihovega stanovskega kolega, nadalje prisego kranjskih zidarjev, ki so po sklenitvi beograjskega miru 1739 podirali tamkajšnjo trdnjavo, ter prisego kmečke ženske o uživanju nekega zemljišča, ki seje, pomenljivo, znašla med spisi plemiškega, tj. kranjskega ograjnega sodišča. Poleg tega so se vse tri prisege ohranile zgolj v konceptu, brez uradnega podpisa in pečata. Pri opisih deželskosodnih meja velja posebej opozoriti na njihovo kontinuiteto pri gospostvu Ortnek, izpričano vsaj od srede 17. stoletja. V opisu meja blejskega deželskega sodišča pritegne pozornost doslej po vsej verjetnosti najstarejša znana omemba Triglava v kakšnem izključno slovenskem besedilu, le-to pa ima, tako kot tudi potek meja turjaškega sodišča, vzporednico v nemški različici. Vsak po svoje sta zanimiva tudi dokumenta tretjega tematskega sklopa. Obrazec izobčenja kršiteljev reda v samostanu mekinjskih klaris je prevod iz latinščine in primerljiv s tremi starejšimi predhodniki iz druge polovice 17. stoletja. Slovenska naslovitev v obliki zmerljivke "ljubeznivi pankrt" v zasebnem pismu plemiča meščanu pa odkriva doslej neznano funkcijo pisne slovenščine, vredno sodnega procesa zaradi žalitve časti. Splošni vtis o jezikovno-črkopisni podobi se sicer povsem ujema z že znanimi primerki uradovalne slovenščine pred razsvetljenstvom. Ob bolj ali manj izrazitih narečnih potezah je opazna predvsem črkopisna nedoslednost, bolj plod improviziranja kakor posnemanja bohoričice sočasnih redkih slovenskih tiskov. Le-tej je iz razumljivih razlogov daleč najbližji edini tekst cerkvene provenience. V tem pogledu praktično ni opaziti napredka glede na slovenščino uradnih dokumentov iz 17. stoletja, ki je po knjižni produkciji v slovenskem jeziku sicer najbolj sušno stoletje.