Venezia Giulia, Julijska Benečija (Julijska krajina), je po prvi vojni obsegala italijanske pokrajine - Tržaško, Goriško, Puljsko (Istrsko) in Reško (Kvarnersko). Njeni prebivalci so postali »giulialni« (v slovenščino težko prevedljivi Julijci), kakor še danes Italijani označujejo tamkajšnje prebivalstvo ne glede na narodnost. Med Slovenci se ime Julijska krajina ni širše uveljavilo, razen med letoma 1945 in 1947, ko je v skladu s sporazumom v Devinu 20. junija 1945 postalo uradno ime za sporno območje med rapalsko in avstroogrsko-italijansko mejo iz leta 1915, in danes, ko s tem imenom poimenujemo italijansko deželo Furlanijo-Julijsko krajino. Slovenci dele slovenskega ozemlja onstran rapalske meje imenujemo Primorska, Slovensko primorje in Istra. Beneška Slovenija, Rezija in Kanalska dolina niso bile del Julijske krajine, se pa včasih pojmujejo kot del Primorske.

Primorska, Julijska krajina, leži na stičišču štirih narodov, slovenskega, hrvaškega, italijanskega in avstrijskega, in hkrati treh velikih svetov - slovanskega, germanskega in romanskega. Nikdar v zgodovini ni bila samostojna državna enota, občasno je bila vključena v eno, še večkrat pa razdrobljena med več držav. Posamezne države so ji vtisnile svoj pečat in vplivale ne le na njen razvoj, na razvoj tam živečih narodov, ampak tudi na razvoj posameznih delov teh narodov. Različne države in režimi so bili le redkokdaj strpni do tamkajšnjih različnosti, največkrat so jih skušali nasilno izbrisati. Delitve so občutili tako Avstrijci kot Italijani, še bolj pa Hrvati in Slovenci.