V zgodovinopisju narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji doslej še ni bilo kaj več napisanega o deležu delavcev iz posameznih gospodarskih panog kot npr. kovinarjev, tekstilcev, stavbincev, rudarjev, železničarjev in drugih v narodnoosvobodilnem boju in ljudski revoluciji. Železničarji so bili od začetka delavskega gibanja na Slovenskem številčna in pomembna veja delavskega razreda. Še v dobi Avstro-Ogrske so v okviru svojih strokovnih organizacij in društev z izkušenimi delavskimi zaupniki in pod neposrednim vplivom železničarjev, ki so tudi v Jugoslovanski socialnodemokratski stranki imeli pomembno mesto, pridobili, v primerjavi z drugim delavstvom, tedaj dokaj urejeno socialno zakonodajo. V zadnjih letih prve svetovne vojne (1917 in 1918), ob koncu vojne in v prvih letih na novo ustanovljene države SHS so železničarji, poleg rudarjev, sestavljali revolucionarno jedro slovenskega delavstva. V tem obdobju so s protestnimi shodi, zborovanji, mezdnimi in stavkovnimi gibanji - v generalni stavki aprila 1920 pa že pod vplivom na novo nastale komunistične stranke - zahtevali socialnoekonomske, posredno pa tudi politične pravice.