SOE je v svojem zelo kratkem obstoju naredila veliko za razvoj urjenja svojih agentov, saj je organizirala mrežo šol za specialno urjenje po skoraj celem svetu. Samo na britanskem otočju je organizirala 13.500 tečajev različnih vrst, v katerih je izurila čez 6.800 agentov, med katerimi je bilo samo 480 britanskih. Zgradila je kakovosten štiristopenjski sistem urjenja, ki je doživel številne modifikacije, ki so jih prilagajali glede na razvoj dogodkov tekom vojne. Slovenci so se urili v prekomorski šoli za specialno urjenje STS 102, ki je imela prilagojen učni načrt, saj se je razlikoval od klasičnega, ki je veljal na britanskem otoku. To ni pomenilo, da so kandidati osvojili manj znanja, saj je predmete poučevalo stalno osebje SOE, ki je krožilo po vsem svetu in ohranjalo iste standarde in kakovost urjenja. Po drugi strani pa se moramo zavedati dejstva, da je SOE na Bližnjem vzhodu opustila stroge selekcijske postopke, ki so bili predvideni, saj so bile potrebe po agentih na področju Balkana prevelike. Večina Slovencev, ki so delovali za SOE, je opravljala trimesečni tečaj za diverzante in saboterje, ki je bil nadgradnja pripravljalnega tečaja, ki ga Slovencem ni bilo potrebno opravljati. Njihova prednost je bila v tem, da so že bili vojaki z opravljenim osnovnim vojaškim urjenjem. Ostali Slovenci v SOE in večina Slovencev v ISLD so opravljali trimesečni radiotelegrafski tacaj. Vsi pa so morali opraviti zahtevni padalski tečaj, ki je trajal slab mesec in bil pogoj, da so kandidata poslali na misijo. Slovenci, ki so se urili v šolah za specialno urjenje SOE, so se izkazali kot zelo zanesljiv in uporaben kader. Vsi so se na urjenje za posebne operacije vključili prostovoljno, saj jih je v to vodila velika ljubezen do domovine in želja po njeni osvoboditvi. Vseh 10 slovenskih pripadnikov SOE je opravilo tečaje za posebne operacije in od teh jih štiri ni odšlo na misije. V času urjenja so kandidati živeli ločeno, po narodnosti, in sicer v svojih hišah z lastnim kuharjem, tolmačem in pod britansko upravo, ki jih je tako kot jugoslovanska vlada tudi plačevala. Po končanem urjenju so vse primerno izurjene in zdrave Slovence poslali na misije in jih še prej črtali iz seznama pripadnikov jugoslovanske vojske, kar je pomenilo, da so od takrat dalje zanje skrbeli le Britanci. Velik delež k rekrutaciji teh fantov so prispevali člani Jugoslovanskega odbora iz Italije, zlasti Rudolf, ki so zbrali okrog 5.000 prostovoljcev za jugoslovansko vojsko, med katerimi so bili tudi Slovenci izurjeni za posebne operacije. Večina omenjenih fantov se je po prihodu v Slovenijo z velikim veseljem pridružila NOG, kjer se jih je veliko izkazalo z dobrim gverilskim znanjem in hrabrostjo. Na žalost so proti koncu vojne postali žrtve zaostrovanj med vzhodnim in zahodnim blokom in večino je doletela tragična usoda, saj jih je OZNA razglasila za britanske vohune in likvidirala.