Monografijo o dr. Ivanu Šušteršiču sem si sprva zamislil kot spremno študijo h knjigi njegovih (izbranih) govorov in spisov v knjižni zbirki, ki bi obsegla, nekako po zgledu zbirke »Dela slovenskih pesnikov in pisateljev«, dela najpomembnejših slovenskih politikov. Zamisel takšne knjižne vrste je sicer imela nekaj odmeva med slovenskimi zgodovinarji, vendar se načrtovalci znanstvenega dela niso odločili za kaj bolj otipljivega. Samotež pripraviti Šušteršičeve govore in spise za kritično izdajo, bi daleč preseglo moje moči posameznika. Ostal sem pri študiji o Šušteršičevi politični poti, ki pa je morala zdaj postati samostojna, ne le spremna. To je pomenilo, da mora zajeti vsaj v glavnih potezah tudi snov njegovih zelo številnih govorov (člankov je bilo malo), ker jih bralec pač ne bo dobil zbranih pred oči. Študija je zato prerastla samo sebe v (pre)obsežno monografijo. Po drugi strani je obsežnost še pospešila skušnjava, da se ne omejim samo na tisto, kar j c v neposredni zvezi z dejavnostjo Šušteršiča samega, marveč da se tudi ne izognem širšemu toku slovenske politične zgodovine. In glede na to. da je bil Šušteršič osrednja osebnost te zgodovine kar dobrega četrt stoletja, seje moralo zgoditi, kar se je zgodilo: zredil sem debelo knjigo. Če je to zdaj breme za založnika in če utegne plašiti tudi bralca, se vendar ne strašim prevzeti odgovornosti zanjo. Dr. Ivan Šušteršič si namreč debelo knjigo zasluži. Upam, da bo potrpežljivi in vztrajni bralec na koncu temu prepričanju pritrdil, četudi bo morda obžaloval, da knjiga ni boljša. Opravičim se lahko samo s tem, da me gmota snovi ni odgnala od dela. Četudi res ni dosti manjkalo. O dr. Ivanu Šušteršiču pa se bo tako še pisalo.