Kljub dokaj kratkemu obstoju Kraljevine SHS/Jugoslavije je po državi med obema vojnama zraslo veliko spomenikov njeni kraljevi družini, na čelu s kraljema Petrom I. in Aleksandrom I. Ni šlo zgolj za s strani državnega vrha spodbujano obeleževanje spomina, temveč je bil marsikateri spomenik postavljen na pobudo običajnih državljanov ali društev, ki so morala denar zanj zbrati med sodržavljani. Na tej podlagi lahko sklepamo, da je v kraljevini do določene mere obstajala zvestoba državi in kraljevi družini, tudi če je še zdaleč niso delili vsi državljani. Kljub temu pa je zvestoba Karađorđevićem in kraljevi Jugoslaviji po letu 1941 postala nezaželena in pogosto tudi politično nevarna identiteta, zato je pri dobršnem delu ljudi utonila v pozabo. Med drugo svetovno vojno in v socialistični Jugoslaviji je bilo evociranje kakršnekoli karađorđevićevske dediščine prepovedano. V zadnjih letih in desetletjih se je trend obrnil. Interes za Karađorđeviće se je povečal predvsem po razpadu države in v Srbiji se je pojavilo monarhistično gibanje, ki je želelo obnoviti monarhijo in na prestol posaditi sina Petra II., Aleksandra (ki je za rojaliste Aleksander II.). Čeprav so se Karađorđevići lahko vrnili v državo in nazaj prejeli del nekdanjih posesti, pa je njihov vpliv v srbski politiki majhen. Prav tako se številne zgodovinopisne razprave z nekdanjega jugoslovanskega prostora ukvarjajo z monarhično Jugoslavijo ter njeno dediščino, sem in tja pa se Karađorđevići pojavljajo tudi v izdelkih popularne kulture.

Podobno evolucijo so imeli tudi medvojni spomeniki Karađorđevićem. Dolgo časa se je zdelo, da so z množičnim rušenjem med drugo svetovno vojno in po njej tudi sami utonili v pozabo, vendar je povečan interes v zadnjih treh desetletjih pokazal, da se je marsikaj tudi ohranilo, pa naj gre za v celoti ohranjene spomenike na težko dostopnih predelih ali pa za fragmente uničenih spomenikov, ki so se ohranili v zavetju zasebnih zbirk. Pričujoči prispevek je poskusil podati pregled teh spomenikov in fragmentov s slovenskega prostora, za katere se je med raziskavami izkazalo, da so se ohranili do danes, in pregled pokaže, da tovrstnih ostankov ni tako malo, kot je nakazovala starejša strokovna literatura. Upamo lahko, da je “katalog”, predstavljen v tem prispevku, nepopoln; nadaljnje raziskovanje utegne razkriti še več ostalin.