Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Bela krajina postala osvobojeno ozemlje, na katerem se je začel odvijati pomemben del nacionalne zgodovine. Tu so se nastanili Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, Izvršni odbor Osvobodilne fronte in vrsta drugih institucij.

Z namenom zatreti partizansko gibanje so Nemci in njihovi sodelavci izvedli nekaj posamičnih vdorov ter tako skušali ponovno vzpostaviti nadzor nad tem območjem. Ena od ofenziv na osvobojenem ozemlju Žumberka in Bele krajine se je začela 10. julija in je trajala do 17. julija 1944. V tem vdoru je bila prizadeta predvsem Metlika z okoliškimi kraji.

Komisija pri Predsedstvu SNOS za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev je takoj po končanih bojih ugotavljala zločine sovražnika in popisovala škodo na podlagi pričevanj žrtev in drugih prič. Komisija je obiskala vse prizadete kraje, ogledala si je pogorišča, zaslišala veliko število prič, pri župnih uradih je dvignila mrliške liste pomorjenih prebivalcev ter zdravnikom poslala poizvedbe o telesnih poškodbah. Med svojim delovanjem, ki je trajalo od 18. do 28. julija 1944, je med drugim ugotovila, da je napad izvedla vojska, ki ji je poveljeval komandant 1. kozaške konjeniške divizije – generalporočnik Helmuth von Pannwitz.

V času vdora so sovražni vojaki ubili dvanajst ljudi, dve ženski sta umrli zaradi eksplozij min, ranjenih je bilo sedem ljudi; zgorelo je 52 hiš, 214 gospodarskih poslopij in 70 vinskih hramov, odpeljali so 67 glav živine, 86 prašičev in prek tisoč glav perutnine, šest konj, 13 ovac, dve kozi, 159 zajcev in mnogo vina; ljudem so vzeli tudi 484.500 lir, 140 RM in 6000 kun. Zgorelo je osem glav goveda in 16 prašičev.

Slovenske in hrvaške partizanske enote so imele v teh bojih sledeče izgube: enote IV. hrvaškega korpusa so imele 26 mrtvih, 103 ranjene in 13 pogrešanih, enote VII. slovenskega korpusa pa okoli 40 mrtvih in 110 ranjenih. Belokranjski odred je imel v teh bojih 10 ranjenih, 16, večinoma iz 1. bataljona, pa so pogrešali, saj so jih sovražni vojaki ujeli. Koliko žrtev – padlih, ranjenih in pogrešanih – je imel sovražnik, je težko reči, ker njihova poročila ne omenjajo izgub.

V članku so predstavljeni nekateri dokumenti, pričevanja, različni zapisi in odzivi na ofenzivo. Predstavljena pa so tudi pričevanja nekaterih še danes živečih očividcev takratnega dogajanja.