Na podlagi analiz ohranjenih grajenih struktur, starih upodobitev, starih fotografij, posestnozgodovinskih podatkov in z upoštevanjem ustreznih analogij je mogoče opredeliti glavne razvojne faze ene od najbolj prepoznavnih historičnih grajenih stvaritev v Zgornji Savinjski dolini. Grad je najverjetneje nastal v drugi polovici 12. stoletja in so ga v poznem srednjem veku najbrž vsaj trikrat razširili. V 16. stoletju je dobil zunanje obzidje s tremi valjastimi stolpi, v 17. stoletju pa so ga preoblikovali v renesančno rezidenco ljubljanskih škofov. Zatem v 18. in 19. stoletju ni bil več deležen ambicioznejših gradbenih posegov. V 18. stoletju so porušili srednjeveško grajsko jedro. Okoli leta 1900 so ga obnovili in mu med letoma 1917 in 1920 dodali historistično kapelo. Med drugo svetovno vojno je bil grad razdejan in nato v drugi polovici 20. stoletja postopno temeljito prenovljen.