Fenomen samomora v 20. stoletju presega okvire medicinske in psihiatrične razlage ter se vse bolj uveljavlja kot zgodovinski in kulturni simptom. Skozi raznolike diskurze – religiozne, pravne, statistične, moralne in ideološke – je samomor oblikoval pomemben del kolektivne zavesti, pri čemer njegova interpretacija odseva družbene napetosti, prelomne trenutke in transformacije posameznih zgodovinskih obdobij. V slovenskem prostoru 20. stoletja samomor presega okvir osebne tragedije: postane sredstvo politične instrumentalizacije, kulturne introspekcije in kolektivnega razmisleka o smislu, identiteti in pripadnosti.

Monografija Ivana Smiljanića, Mete Remec in Marka Zajca tematizira zgodovinsko plastovitost in ideološko obremenjenost samomora kot družbenega pojava v različnih obdobjih 20. stoletja. Vsak avtor izhaja iz konkretnega zgodovinskega konteksta – od medvojnega in povojnega obdobja prek partizanskega boja do poznega socializma –, vendar obravnava samomor širše: kot pojav, v katerem se prelamljajo individualna stiska, kolektivna čustvena klima in oblastni diskurzi in poskusi nadzora nad pomenom smrti.