Zametke mednarodnega vojnega prava in vojnih zločinov so v letih 1899 in 1907 v Haagu na Nizozemskem določile Haaške konvencije, ki so uvedle osnovna načela o vojnih ujetnikih. Glavno pobudo za prvo srečanje v Haagu sta avgusta 1898 na sprejemu tujih diplomatskih predstavništev v Sankt Petersburgu podala ruski car Nikolaj II. in njegov zunanji minister grof Muravyov. Ruski imperij (in kasneje Sovjetska zveza) je v celoti podpisal in ratificiral vseh šest dokumentov. Drugo srečanje v Haagu je že leta 1904 predlagal ameriški predsednik Theodore Roosevelt, a je bila zaradi izbruha rusko-japonske vojne preložena na čas med 15. junijem in 18. oktobrom 1907. Haaška konvencija iz leta 1907 ni doprinesla velikih sprememb ali dejanskih izboljšav, večinoma je izboljšala pravno terminologijo. Bolj se je osredotočila na pravila in omejitve pomorskega vojskovanja. Rusko carstvo je leta 1909 ratificiralo prvih sedem konvencij, deveto in deseto ter trinajsto konvencijo. Junija 1918 je vlada Sovjetske zveze priznala obveznosti Haaške konvencije (1907). V Ženevi so bile preko Henryja Dunanta na pobudo Mednarodnega odbora Rdečega križa (ustanovljenega leta 1863 v Ženevi) podpisane štiri konvencije: 1864, 1906, 1929 in 1949. Za ravnanje z vojnimi ujetniki in njihovo oskrbo je bila pred začetkom druge svetovne vojne najpomembnejša tretja, podpisana 27. julija 1929 in zadnjič posodobljena leta 1949. Haaške konvencije iz let 1899 in 1907 o vojnih zakonih, običajih in ujetnikih veljajo za osnovno podlago Ženevski konvenciji o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929, ki sklepe v Haagu ne nadomešča, temveč jih dopolnjuje. Konvencija iz Ženeve (1929) je prvi samostojni pravni instrument s poudarkom na individualnih pravicah ujetnikov in institucionalni vlogi Rdečega križa. Zajemal je 97 členov in je bil obsežnejši od Haaške konvencije iz leta 1907. Podpisalo in ratificiralo jo je 47 držav – brez Sovjetske zveze, ki ni sodelovala niti pri njeni pripravi. Avtor bo v konferenčnem prispevku analiziral temeljne razloge za sovjetsko odsotnost pri podpisovanju imenovane konvencije ter vzroke za nemško nespoštovanje in hudo kršenje določil Ženevske konvencije iz leta 1929, zlasti njenega 82. člena – pomembne novosti tega dokumenta. Ta pravi, da so vojaki Rdeče armade navkljub dejstvu, da Sovjetska zveza ni podpisala konvencije, vendarle spadali pod določila in obligacije Ženevske konvencije, saj je sporazum podpisala Nemčija. Hitler, nacistična Nemčija in nemško vojaško poveljstvo torej niso imeli pravne osnove za nespoštovanje Ženevske konvencije glede sovjetskih ujetnikov. Navkljub temu je nacistični aparat pobil več kot 3,3 milijona sovjetskih vojnih ujetnikov, od tega nekaj tisoč tudi v nacističnem taborišču za vojne ujetnike Stalag XVIII D v okupiranem Mariboru.