Po preboju sremske fronte sredi aprila 1945 so se z Balkanskega polotoka pospešeno umikale sile okrog 400.000 pripadnikov nemške armadne skupine E in jugovzhodnega bojišča, ki jim je poveljeval generalpolkovnik Alexander Löhr, z njimi pa okrog 200.000 pripadnikov oboroženih sil NDH in črnogorskih četnikov, pozneje tudi slovenskih domobrancev, ter velike množice civilnih beguncev. Njihov cilj je bil čimprejšnji umik na avstrijsko ozemlje in predaja britanski armadi. Jugoslovanska armada je imela kot cilj s svojo 4. armado čimprej priti do Trsta in ga osvojiti pred zahodnimi zavezniki, skupaj z enotami 9. korpusa zasesti zahodne slovenske etnične meje in čimprej prodreti na Koroško v obliki dveh krakov klešč, katerih levi krak bi tvorile sile 4., desni pa sile 3. jugoslovanske armade. Vmesni prostor bi po tem strateškem načrtu zapolnili z enotami 4. operativne cone, zlasti s 14. divizijo. Namen take strategije je bil zajetje umikajočih se nasprotnikovih vojsk. Zaradi hitre zasedbe karavanških prelazov s strani partizanske vojske sta umikajočim preostali samo še dve možnosti za umik: čez prelaz Ljubelj oziroma skozi pravkar dograjen predor, in skozi Mislinjsko dolino v smeri proti Dravogradu. Nazadnje jim je ostala samo druga izmed njiju. Le manjši del umikajočih je ubral druge, stranske poti, zlasti skozi Zgornjo Savinjsko dolino. Na ozkem območju so se po že končani vojni oblikovala štiri bojišča. Prvo je bilo pri Borovljah, kjer so se z Bračičevo brigado, v katero je bil vključen tudi Koroški odred s tremi bataljoni in avstrijsko enoto, ob nemških spopadle zlasti sile slovenskega domobranstva. Drugo bojišče se je oblikovalo pri Dravogradu, tretje pri Doliču, kjer je 17. vzhodnobosanska divizija potiskala sile NDH proti Dravogradu, tam pa so jih prestrezale enote 3. jugoslovanske armade, bolgarske enote in 14. divizije. Četrto bojišče se je oblikovalo na Poljani pod prelazom Holmec. Na vseh naštetih so potekali boji med 10. in 14. majem 1945. Na Poljani je prišlo 13. maja do kratkega, a ostrega spopada z nemško 104. lovsko divizijo in mornariškimi enotami, ki so se nazadnje vdale. Dne 14. maja pa je prišlo do celodnevnih bojev s silami NDH in črnogorskimi četniki, ki jih trije partizanski bataljoni niso uspeli zadržati. Dne 15. maja je prišlo do vdaje omenjenih na Libučki gmajni pred Pliberkom, potem ko jih tudi 5. britanski korpus ni bil pripravljen sprejeti. Zlasti ustaši in črnogorski četniki so doživeli svoj žalosten konec večinoma v protitankovskem jarku v okolici Maribora in na Pohorju.