Albin Kjuder je kot župnik v Tomaju deloval 43 let (1923-1967). Obdobje njegovega delovanja označuje tako menjava družbenopolitičnih sistemov kot državnih ureditev. Ob svojem duhovniškem delu je ves čas sistematično zbiral gradivo za zgodovino širše lokalne skupnosti, ki je ostalo ohranjeno v župnijskem arhivu, v določenem delu pa je bilo kmalu po njegovi smrti v omejeni izdaji tudi objavljeno. Sam sebe za razliko od nekaterih svojih predhodnikov in sodobnikov ni dojemal kot zgodovinarja, temveč kot kronista. Zavest o pomenu njegovega dela za interpretacijo zgodovine lokalne skupnosti je vladala že po njegovi smrti, medtem ko javno bolj znani del njegovega opusa v desetletja kroži v širši skupnosti in postaja del splošnega vedenja. Njegovi rokopisi in tipkopisi predstavljajo osnovo za različna domoznanska dela in poskuse gradnje sintetičnih zgodovinopisnih pregledov, ki Kjudrove zapise večinoma povzemajo nekritično. Glavnina teh zapisov je sicer povezana s starejšo in cerkveno zgodovino, a v medbesedilu in popisih hiš ter družin ter kroniških vzorcev lahko zaznamo tudi Kjudrovo interpretacijo družbeno-političnega dogajanja na višjih nivojih. Ta se prepleta z drobci, ki označujejo odnose med različnimi lokalnimi skupnostmi in v samih skupnostih. Glede na razvpitost zapisov med samo skupnostjo in načinom podajanja zgodovinskega dogajanja, je tako interpretacija kot tudi količina zapisov tisti faktor, ki je trajno označil lokalno dojemanje lastnega spomina.