Prispevek predvsem na podlagi arhivskega gradiva obravnava repatriacijo otrok, katerih starši so bili žrtve nacističnih oblasti na teritoriju, ki ga je okupiral nemški okupator. Poudarek je na repatriaciji omenjenih otrok v letih 1946/47, čeprav je repatriacija potekala vse od konca vojne, a je to gradivo tisto, ki časovno determinira podroben pregled poteka repatriacije. Najdeni otroci, zbrani v UNRRINEM zbirnem centru v Leobnu, so bili repatriirani v domovino samo ob dokazilu, da starši ali sorodniki živijo v Jugoslaviji. Otroci so prihajali v Jugoslavijo preko Šentilja, kjer so jih od misije UNRRA prevzele jugoslovanske oblasti in napotile v mladinski dom v Mariboru. O poteku repatriacije je Mestni ljudski odbor Maribor, socialno zdravstveni odsek poročal Ministrstvu za socialno skrbstvo, oddelku za repatriacijo in oddelku za mladinsko skrbstvo. Prispevek ugotavlja, da so med okrožnimi, okrajnimi in krajevnimi odbori Rdečega križa Slovenije in vojno misijo Demokratične federativne Jugoslavije, oddelek za repatriacijo na Dunaju potekali intenzivni stiki in obveščanje o najdenih otrocih, ki so bili nastanjeni v Leobnu. Omenjeno je rezultiralo uspešno poizvedovanje o živečih starših oz. sorodnikih, ki so prevzeli otroke. Prispevek prav tako ugotavlja, da so bili otroci ob prihodu v mladinski dom v Mariboru deležni toplega sprejema, pogostitve in daril kot manifestacija tovarištva med mladino v novi jugoslovanski državi. Na pobudo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS so otroci pisali pisma tistim otrokom, ki so se še vedno nahajali v Leobnu, z namenom pozitivnega prikaza življenja v Jugoslaviji, to je možnost šolanja, dovolj hrane in druge možnosti, ki jih je nova država nudila otrokom in mladini. S tem si je povojna oblast prizadevala negirati trditve nasprotnikov o pomanjkanju in preganjanju drugače mislečih v novi jugoslovanski državi.