Cilj Hitlerjeve agresije na Kraljevino Jugoslavijo je bil tudi dokončna rešitev vloge nemštva v tem prostoru. Zato je bila predvidena priključitev delov njenega ozemlja, ki je bilo sicer večinsko poseljeno s slovenskim prebivalstvom in je sodilo v Dravsko banovino (Štajerska, Gorenjska, Mežiška dolina, območje Dravograda, štiri vasi v Prekmurju) k nemškemu rajhu, ker so ga smatrali za zgodovinsko-tradicionalno nemško nacionalno območje. V ta kontekst je sodila tudi preselitev kočevskih in ljubljanskih Nemcev iz Ljubljanske pokrajine v dogovoru s fašistično Italijo, po že znanem vzorcu opcij, ki se je uveljavil na Južnem Tirolskem in v Kanalski dolini. Znano je, da nacistična Nemčija, za razliko od Kraljevine Italije (s kraljevim dekretom 3. maja 1941) in Madžarske (16. decembra 1941), ni na enak način, to je formalno pravno razglasila priključitve pridobljenih ozemelj k rajhu. Ta formalnopravni akt je sicer bil vseskozi načrtovan s strani agresorjev, a, kot je znano, do njegove realizacije ni prišlo in je bila formalno-pravna priključitev prestavljena na čas po (za nacistično Nemčijo zmagovitem) koncu vojne. Pri čemer je potrebno to pravno nedokončanost, ki je pogojevala trenutni (prehodni) status ozemlja v okviru upravne ureditve nemškega rajha (prvotnega načrta, da zasedena ozemlja v administrativno-pravnih pogledih najprej izenačijo ter ga nato integrirajo kot del sosednjih nemških (Ostmarka) pokrajin (Štajerska in Koroška), ni uspelo izpolniti), obravnavati izključno kot notranjepolitično vprašanje. Takšen pravni status pridobljenih ozemelj v ničemer ni vplival na to, da ni nemški rajh v mednarodnopravnem pogledu in mednarodnih odnosih ter pogodbah, teh ozemelj obravnaval kot legitimni sestavni del nemškega rajha. V tem pogledu ni bilo nikakršne dileme in so priključitev teh ozemelj k rajhu, kar potrjujejo tudi različni mednarodni akti in pogodbe (vzpostavitev nove državne meje nasproti Kraljevini Italiji in NDH poleti 1941, Sporazum o razrešitvi lastninsko-pravnih vprašanj bivše jugoslovanske države podpisan v Berlinu poleti 1942 med državami pridobiteljicami jugoslovanskega ozemlja, kot zaključni akt debelacije Kraljevine Jugoslavije), smatrali za trajno rešitev.