V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je bila spolna vzgoja opredeljena kot naloga celotne družbe in naj bi se odvijala na vseh ravneh družbe. Članek obravnava različne oblike spolne vzgoje v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni v Sloveniji. Vzgoja znotraj družine je bila izjemno pomembna. Država je prepuščala vzgojo otrok v prvi vrsti družini in je pričakovala, da bo vzgojila otroke v poštene, delovne in zavedne državljane ter dobre zakonce in roditelje. V okviru družinske vzgoje naj bi namreč otroke vzgajali k enakopravnosti in enakovrednosti spolov, samovzgoji, spolni vezanosti in nesebičnemu sodelovanju v družini in družbi. Če naj bi spolna vzgoja v okviru družine temeljila predvsem na emotivnem dojemanju zgledov, pa naj bi bila šola tista, v kateri naj bi posameznik spoznal znanstvena dejstva o spolnosti, napravljene pa naj bi bile tudi korekture konservativnega ali zmotnega gledanja na spolnost. Kljub stališčem o pomembnosti šolskega sistema pri vzgoji socialistične osebnosti, kot lahko preberemo pri Fegušu, pa je bilo vnašanje spolne vzgoje v učilnice počasno. Veliko večino dela, ki bi ga morale opraviti šole, so opravljale zunajšolske oblike spolne vzgoje. Način njihovega izvajanja je bil različen, v nekaterih primerih so bila to posamezna predavanja oz. krajši tečaji in ciklusi predavanj, ki so jih organizirale različne organizacije in ustanove. Poleg vzgoje otrok in mladine je bila pomembna tudi spolna vzgoja oz. prevzgoja odraslih. Njene naloge so bile: spolna vzgoja odraslih, usposabljanje staršev za sodobno vzgojo in nego otrok, oblikovanje socialističnih pogledov na vzgojo in njene cilje, ponujanje pomoči itd. Znotraj teh nalog je pomembno vlogo odigral tudi zdravstveni sistem. Spolna vzgoja v okviru zdravstvene obravnave se je odvijala tako na ambulantni kot bolnišnični ravni ter tudi v sklopu obiskov na terenu, izvajali pa so jo zdravniki, patronažne in medicinske sestre ter babice.

Posnetek s simpozija Zgodovina in žensko reproduktivno telo, Ljubljana 18. december 2023