Javne spomenike in druga spominska obeležja odkrivamo z namenom, da za vedno ostanejo prisotni med ljudmi, jih učijo o preteklosti in jim ob tem vcepljajo pomembna sporočila in vrednote. Spomeniki in obeležja so torej neke vrste orodja kolektivnega spomina, ki se z njihovo pomočjo vzpostavlja, utrjuje in obnavlja. Spomeniki naj bi služili krepitvi občutka pripadnosti in identifikacije s skupno zgodovino, na posamični ravni pa tudi poudarjanju pomembnih osebnosti, ki so najbolj zaslužne za oblikovanje ali razvoj naroda in družbe. Gre za subjektivno ustvarjanje vizualne podobe preteklosti, saj kolektivni spomin nastaja v procesu selektivne obdelave, ki nekatere spomine obdrži, druge pa zavrže. Zato je »nadzor« nad kolektivnim spominom zelo pomemben za posamezne družbene skupine in še posebej za politiko. Na ta način z (re)interpretacijo zgodovine – in sicer izbiro zgodovinskih dogodkov in procesov, pa tudi z njihovo pozabo – oblikuje vsakokratno zgodovinsko zavest družbe in si utrjuje oblast. V 20. stoletju so spomeniki med načini, s katerimi se kolektivni zgodovinski spomin ustvarja, spreminja in briše zaradi vojn, ideoloških konfliktov, geostrateških sprememb, dekolonizacije, nastajanja in izginjanja držav, pa tudi modernizacij in urbanizacij, dobili še posebno mesto. V vojnah ali po njih so bili številni spomeniki uničeni zaradi bombardiranj in spopadov ali odstranjeni, ker so predstavljali prejšnje režime, kolonialne gospodarje, zločinske osebnosti … Še posebej so bili temu izpostavljeni t. i. ikonični spomeniki, pogosto povezani tudi s kultom osebnosti in mitologijo, ki so to zgodovino simbolizirali. S postavljanjem javnih spomenikov in obeležij vodilne družbene skupine izoblikujejo kolektivni spomin po svoji meri. Želijo ovekovečiti določene ideale, vrednote ali dosežke, kot jih vidijo, in posameznike, ki jih poosebljajo. S tem želijo homogenizirati skupnost in jo čustveno povezati. Z odstranitvijo in zamenjavo spomenikov ob radikalnih prelomih nove politične elite določene ideale, vrednote ali dosežke prejšnje družbe ali države zavržejo in vzpostavijo nove. Gradijo na osnovi nove ideologije, simbolov in osebnosti. Ker se staro ne more skladati z novim, je treba na novo oblikovati tudi zgodovinski spomin. V javnem prostoru ni mesta za oboje, za sobivanje starega in novega. Ob manj prelomnih dogodkih ali v bolj tolerantnih družbah se kolektivni spomin dopolnjuje. Že postavljene spomenike dopolnjujejo z novimi ali z njimi zapolnjujejo praznine o dogodkih in ljudeh, ki so bili prej prezrti. Prejšnjim dojemanjem dodajajo nove interpretacije. Vendar spomeniki sami po sebi niso zgodovina, četudi ima vsak zase svojo zgodovino. So zgolj percepcija zgodovinskih dogodkov, kot jih vidijo tisti, ki so spomenike postavili. Pri uničevanju spomenikov gre za brisanje zgodovine in tudi umetnosti. Z retuširanjem podob in uničevanjem spomenikov ne bomo spremenili zgodovine. Prihodnje generacije bomo zgolj oropali določenih zgodovinskih podob in dejstev, zato jih je treba ohranjati in prikazati v kontekstu določenega časa. V pogovoru so se spraševali o spomenikih, njihovem pomenu, dediščini, kolektivnem spominu, brisanju spomina in vplivu politike na njihovo postavljanje in ohranjanje oz. izginjanje. Ter vlogi vsakega izmed nas (posameznika) na ozaveščanje o pomembnosti njihovega obstoja. 00:00:00 Uvod (Peter Mikša) 00:07:32 Božidar Jezernik 00:20:48 Ivan Smiljanić 00:29:19 Darja Kerec 00:40:19 Irena Stefoska 00:53:15 Olga Pelcer - Vujačić 01:05:55 Miran Hladnik 01:17:10 Tatjana Koprivica 01:27:33 Hrvoje Klasić Sodelavali so: Božidar Jezernik, Ivan Smiljanić, Darja Kerec, Irena Stefoska , Olga Pelcer - Vujačić, Milan Hladnik, Tatjana Koprivica, Hrvoje Klasić. Pogovor je povezoval Peter Mikša.