Namen panela je ustvarjanje dialoga med ustvarjalci filmov ter zgodovinarji. Predvsem se bomo posvetili razmerju med zgodovinskimi dejstvi in filmskimi/dokumentarnimi pripovedmi o zgodovinskih dogodkih. Gre za kompleksno in večplastno sinergijo, ki jo pogosto oblikuje umetniška svoboda režiserjev in scenaristov. Ta jim omogoča, da zgodovinske dogodke razlagajo na svoj način. V svojih delih lahko osvetlijo izbrane vidike zgodovinskega dogodka ali obdobja, izberejo like in se hkrati samostojno odločajo, kako predstaviti zgodbo. Filmi so zasnovani bodisi za zabavo bodisi za izobraževalne namene. V želji, da bi dogodke naredili bolj privlačne in čustveno prepričljive, jih morajo filmski ustvarjalci pogosto dramatizirati. Ta vidik vključuje poenostavljanje kompleksnih zgodovinskih pripovedi, prikrajanje časovnih okvirov ali pretiravanje, da bi ustvarili bolj privlačno filmsko izkušnjo. Filmi so pogosto tudi omejeni s časom trajanja in s potrebo po koherentnem zapletu. Ustvarjalci morajo zato dogodke oklestiti, združiti več likov v enega ali pa si izmisliti dialoge in interakcije, da bi ustrezali formatu. Pomemben vidik, ki pogosto vodi filmske ustvarjalce, pa je kulturni in politični kontekst, v katerem delujejo. Pogosto želijo ustvarjalci skozi film izraziti svoje stališče ali komentar o sodobnih vprašanjih in se zato odločijo za poudarjanje točno določenih vidikov zgodovine. Spopadati se morajo tudi z etičnimi vidiki pri prikazu občutljivih ali spornih zgodovinskih dogodkov. Eden izmed ključnih elementov etike je denimo vprašanje spomina in koliko ga je treba korigirati na podlagi zgodovinskih virov, da bi se izognili ohranjanju škodljivih stereotipov in vzpostavljanju novih kontroverz. Kako torej vzpostaviti odnos med zgodovinsko točnostjo in pripovedovanjem, da je pripoved zanimiva, a hkrati znotraj preverjenega zgodovinskega okvira? V pogovoru so sodelovali van Ramljak, Žiga Virc, Majda Širca, Lordan Zafranović, Tatjana Markošek in Zdenka Badovinac. Povezovalec je bil Božidar Flajšman.