Bogdan Radica (1904–1993), ki je leta 1923 začel študirati umetnostno zgodovino na univerzi v Ljubljani, je zapustil v svojem opusu zanimiva pričevanja o Slovencih. Čeprav so se ti redko znašli v ospredju njegovega zanimanja, so pomembno vplivali nanj s svojim dojemanjem Rusije, v jugoslovanski politiki pa so bili po njegovi sodbi večinoma preveč prosrbski. Razmere v Ljubljani so Radico odvrnile od politično obarvanega katolicizma. V poznejših letih se je srečeval s pomembnimi slovenskimi politiki in literarnimi ustvarjalci – z Antonom Korošcem, Louisom Adamičem, Izidorjem Cankarjem in Edvardom Kardeljem – ter v svojih pričevanjih razbil marsikateri stereotip o večini od njih. Korošec po izbruhu druge svetovne vojne po njegovi sodbi ni bil načelni zagovornik pronemške politike, temveč nevtralist zaradi strahu pred Tretjim rajhom, Izidor Cankar je bil kritičen do srbske prevlade v Jugoslaviji, Louis Adamič pa je bil po letu 1945 tako naklonjen komunistom, da je postal neobčutljiv za teptanje človekovih pravic v Titovi Jugoslaviji.