Ne prelomu stoletja se je na Kranjskem zaostroval kulturni boj med liberalci in klerikalci. Politična obračunavanja niso ostala le v polju političnega, ampak so se napadale tudi posamezne osebe, osebne okoliščine in nenazadnje volivci nasprotnega tabora. Liberalci so za svoje poraze med kmečkim prebivalstvom krivili duhovščino in neizobraženega kmeta. V 90tih so sicer še pisali, da kmetom ne gre zameriti, ker po grožnjah s peklom in obljubami o nižjih davkih volijo klerikalce. To naj bi prineslo le začasno korist klerikalni stranki, saj jim kmalu nihče več ne bo verjel in takrat bo tudi cerkev začela izgubljati vernike. Želje in napovedi liberalcev, da se bodo ljudje obrnili proti cerkvi zaradi njenega političnega delovanja, se niso uresničile. Za izgubo oblasti v deželnem zboru, so krivili zlorabo vere v politične namene, demagoško postopanje klerikalne stranke in neizobraženega ter vodljivega volivca. S širjenjem volilne pravice in manjšanjem politične moči Napredne stranke, pa je »masa« postala nov sovražnik, ki se ji je pripisovalo, da ni le neumna in lahkoverna ampak tudi nehvaležna, kruta, zavistna in dovzetna za manipulacijo. V prispevku bom obravnavala podobe klerikalnega volivca, kot jih je slikal liberalni tabor, predvsem v leposlovnih in publicističnih delih objavljenih v Slovenskem narodu.