Sprejem v uk je pomenil pomembno prelomnico v življenju fanta v predmoderni dobi. S pametno izbiro bodočega poklica mu je bila namreč odprta pot do zagotovljene gmotne eksistence pa tudi družbenega ugleda. Večinoma so se namesto njega odločile rojenice in starši. Če izvzamemo številne vajence, ki so uk opravili kar pod domačo streho (v domači delavnici), je bil odhod v uk povezan z odhodom od doma, vključitvijo v novo življenjsko skupnost in novo gospodinjstvo. Odgovornost za vajenčevo preživljanje, vzgojo, strokovni napredek in varnost je prevzel mojster s soprogo, v procesu njegovega izobraževanja pa so sodelovali tudi pomočniki in drugi člani velikega gospodinjstva. Da je šlo pri tem za pomemben proces, je sčasoma ugotovila tudi država, ki je že v cehovskih pravilih predpisala osnovne smernice izvajanja obrtnega uka, kasneje pa je vajence vključila tudi v posamezne oblike rednega šolanja (nedeljske ponavljalne šole) in z obiskovanjem tega pouka (in verouka) tudi pogojevala uspešen zaključek obrtnega izobraževanja. Podatki o tem se skrivajo v cehovskih pravilih, cehovskih knjigah in listinah, širši zgodovinski vidik pa bo možno očrtati tudi s pomočjo literature. Omejil se bom na obdobje med dvema osrednjima pravnima aktoma, ki sta urejala obrt – notranjeavstrijskim obrtnim redom Karla VI. (1732) in obrtnim zakonom iz leta 1859.